Dne 9.11.2018 ob 17.00 smo se člani, zdravstveni delavci in širša javnost zbrali na srečanju sladkornih bolnikov in zdravstvenih delavcev Društva diabetikov Novo mesto v Hotelu Šport na Otočcu.

Vsako leto prirejamo to prireditev za naše člane ob 14. novembru, dnevu sladkorne bolezni in tudi tokrat se nas je zbralo veliko število udeležencev. Letošnja tema tega dne je: “Družina in sladkorna bolezen”.

Program je zajemal strokovni predavanji za sladkorne bolnike na temo: »Kako ohraniti vitalnost« predavateljice Brigite Zupančič Tisovec, nacionalne promotorke zdravja iz NIJZ Novo mesto in »Sladkorna bolezen in družina«, predavateljice Andreje Žnidaršič, dipl. med. sestre iz Splošne bolnišnice Novo mesto. Krajši kulturni program so izvedli pevska skupina Čebelice iz Društva podeželskih žena Mirna Peč. Predsednik je nagovoril navzoče in podelil priznanja Zveze društev diabetikov Slovenije in Društva zaslužnim članom in predstavnikom podjetij. Zainteresiranim smo izmerili sladkor v krvi. Na koncu je sledilo druženje.

Osvetlitev mestnega objekta v modro v tednu svetovnega dne sladkorne bolezni 14. novembra 2018:

Dne torek, 9.10.2018 ob 7.30 (1 dan). Program:

– salon kopalnic Kolpa San,

– priprava belokranjske pogače z malico,

– obisk šole »Brihtna glava«,

– obiska kmetije Štrucelj in

– Klepčev mlin v Pustem Gradcu

Jesenski pohodi 2018

Pohodniki pri Društvu diabetikov Novo mesto tudi v drugem polletju ne počivamo. Opravili smo že tri pohode,  dva po programu, enega pa smo malo prilagodili zaradi odsotnosti naše vodje.

Moram priznat, da je bil vsak po svoje zanimiv, še najbolj pa tretji od Mirčevega križa do Štembuha. Fanika mi je naredila skico pohoda, Danica je povedala, da tudi ona pozna to smer, na terenu pa se izkazalo malo drugače. Hodili smo v pravo smer, toda spregledali smo smerokaz za Planinsko zavetišče Štembuh in smo kar kramljali in hodili naprej, ko pa se je teren začel preveč vzpenjati, smo pa le poklicali Faniko, ki nam je povedala, da smo šli predaleč in da je najbolje, da se vrnemo po isti poti nazaj. Tako smo tudi storili in prišli na izhodišče.

In kaj smo ob koncu ugotovili:  »da še lahko hodimo tudi več kot je predvideno in kako dobro je, če ni potrebno misliti ampak samo hoditi  – ha, ha…«.

Konec dober vse dobro in nasvidenje na naslednjem pohodu v okolici Stopič smo si rekli ob slovesu.

Zvone Turk

Počitnic je konec, spet  gremo  na pohod…..

Prvi pohod smo člani Društva diabetikov Novo mesto pričeli  z vlakom in praznovanjem.

Zbrali smo se na železniški postaji Kandija, se prešteli, kupili vozovnice in se  v lepem sončnem vremenu  odpeljali do Uršnih sel. Od tam smo odkorakali za večino po že znani poti (za tri pohodnice pa je bila nova) proti  Dobindolu in naprej do vinske gorice Lubanc, kjer nam je naša pohodnica jubilantka Valerija pripravila odlično malico. Počitek in užitek ob dobri hrani je trajal dobro uro, nato pa smo se med vinogradi povzpeli za »eno etažo« višje na Makute in se po krožni poti vrnili na železniško postajo Uršna sela.

Med potjo smo imeli lep panoramski pogled na vinograde in vasi:  Uršna sela, Dobin dol, Verdun, Sušice, v ozadju pa Kočevski rog.

Prijetno utrujeni bolj od vročine kot od hoje smo se razšli za štirinajst dni.

Fanika Vovk

OBVESTILO

OBVEŠČAMO VAS, DA BO PISARNA OD 30.7.2018 DO 12.8.2018 ZAPRTA ZARADI LETNEGA DOPUSTA.

HVALA ZA RAZUMEVANJE.

MATEJA DAJČMAN,

TAJNICA

Dne 20.6.2018 ob 15.00 smo organizirali piknik s pestrim programom za člane na Malem Kalu pri Mirni Peči.

Krašnji vrh

Pohodniki Društva diabetikov Novo mesto smo se na Krašnji vrh podali že tretjič. Prvič smo imeli  v začetku junija zelo hladno vreme, tako, da je ena od pohodnic tam zakurila ogenj.  V sredo 6.6.2018, pa je bilo zelo vroče. Ugotovili smo, da se temperature  višajo, posledično pa se naša četica  krajša. Pa vendar se nas je na pot podalo devet.

Krašnji vrh je 542 m visok »kucelj« in vas nad Radovico. V tej vasi se je čas skoraj ustavil, saj je naseljenih le še par hiš, druge pa so zapuščene.

Naše jeklene konjičke smo parkirali v senci pod vasjo Radovica  in odkorakali  smo našemu cilju nasproti. Hodili smo po travnikih, gozdu, med njivami in med potjo smo se sladkali z gozdnimi jagodami. Izza Smuka so se pojavili grozeči črni oblaki, nismo se jih ustrašili, nismo pospešili koraka, saj smo predvidevali, da nas nevihta ne bo dosegla, pa tudi če bi,  ne bi imeli nič proti saj je zemlja zelo suha. V slabi uri smo že sedeli  pred kočo na vrhu Krašnjega vrha, se odpočili, okrepčali, nekateri smo se povzpeli na razgledni stolp od koder se vidi skoraj cela bela Krajina in še čez na Hrvaško stran. Po počitku smo se spustili do plezalne stene,  več se pa nismo upali, saj nas je  napis na tabli opozoril »zahtevna plezalna stena«, mi smo le pohodniki in varnost dajemo na prvo mesto.

To je bil naš zadnji pohod v prvem polletju. Pa vendar smo se poslovili za štirinajst dni, ko bomo polletje zaključili s piknikom.

Fanika Vovk

Za prijetno druženje in dobro voljo je bila lokacija zelo dobro izbrana. Mnogi ta prostor imenujejo kar »zelena katedrala«.

Program je bil pester tako, da so lahko vsi udeleženci sodelovali. Organizirani so bili kar štiri pohodi po Dolenjskih Toplicah in okolici. Športna tekmovanja pa so bila: prstomet, šah, pikado, rusko kegljanje ter metanje žoge v koš.

Po končanem tekmovanju pa so tisti najboljši dobili tudi priznanja in pokale. Predstavniki Terme KRKA pa so organizirali predavanje in predstavitev priprave zdravih obrokov.

V kulturnem programu pa so nastopili: Mestna godba Novo mesto, ansambel Petra Finka in folklorna skupina Kres. Ob izvajanju ansambla Petra Finka pa so se mnogi tudi zavrteli.

Jožica Rolih

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Po Kočevskem Rogu

Po sedemnajstih letih je že kar težko najti smer pohoda, da bi bila nenaporna in zanimiva. Pa vendar  se le najde še kaj zanimivega kot je »pohod po Kočevskem Rogu«.

Vremenska napoved v torek zvečer  ni bila obetavna, še posebno za predel nameravanega pohoda: od Komarne vasi do Rese in naprej do največje jelke v Sloveniji »Črmošnjške jelke«. S tremi avtomobili smo se odpeljali na izhodišče Resa. Nato pa »pot pod noge« do Travnika, kjer nas je res malo poškropilo, nismo se ustrašili in nadaljevali. Kmalu so se oblaki razkropili in posijalo je sonce. Le kako bi ga polomili, če bi se ravnali po vremenski napovedi je bilo slišati.  Pot  je bila zelo zanimiva, saj smo opazovali ogromne smreke, jelke, bukve, spregledali nismo niti zapuščen gozdne železnice, ki je na tem področju delovala od leta 1895  do 1932.  Po dobri uri smo bili na cilju.  Prav vsi smo želeli objeti to mogočno jelko, ki meri v višino 45,5 m in ima obseg 6,02 m, krošnja se prične na višini 15 m, njena starost pa je častitljevih 280 let.

Po krajšem počitku smo se po isti poti vrnili na izhodišče

F. Vovk