Krašnji vrh
To zanimivo Belokranjsko planinsko zavetišče smo obiskali že nekajkrat, ker je v vsakem letnem času malo drugače smo se odločili, da ga obiščemo tudi letos.
V sredo 5.6. se nas je na izhodišču zbralo res samo sedem a smo se zaradi dveh, ki tam še nista bila vseeno odločili da gremo in smo šli. Ko smo s prelaza Vahta zagledali Belo krajino, je bila le ta v neki čudni sivini, grozili so celo nevihtni oblaki, mi smo pa kar vztrajali. Za tista dva, ki sta bila na tem območju prvič je bilo novo to, da smo kar dvakrat prešli državno mejo, brez, da bi bilo vidno kdaj. Oblaki so še kar grozili, pričelo je tudi grmeti, mi pa smo po hitrem posvetu sprejeli odločitev, da se zapeljemo do cerkve na Krašnjem vrhu.
Ugotovili smo, da je bila odločitev prava, saj je vse kazalo da se bo zdaj, zdaj ulilo pa se na našo srečo ni. Najprej smo začeli nabirati cvetove bezga, naš Zvone se je povzpel na razgledni stolp, nato pa sem ga povabila še na plezalno steno. Najprej sploh ni verjel, da je to res, nato pa se je prepričal, ko je videl napis »zahtevna plezalna stena«. Zvone se je ojunačil in šel plezat, za mene je bilo že do izhodišča tokrat prezahtevno, zato sem ga počakala s foto aparatom na vrhu. Ni kaj prijetno presenečenje in prijetno doživetje. Odšli smo še do studenčka Orehovec, kjer smo se s prijetno hladno vodo osvežili in ugotovili, da je naš pohod v tem soparnem popoldnevu še kako uspel, saj je tudi druženje in prijeten klepet še kako prileže.
Fanika Vovk
