Dvanajstič po Josipovi posti

V spomin na našega zvestega pohodnika žal pokojnega Josipa Bevca smo se v sredo 9.5.2018 podali že na dvanajsti spominski pohod.

Zbrali smo se  kot največkrat pri OŠ Grm, se odpeljali do gostilne Eldorado na Potoku, kjer nas je že čakalo  sedem pohodnikov. Združeni v četico smo našteli devetnajst. Veseli smo bili, da sta se po daljšem času vrnili na pohod naši Cveta in Silva, ki sta bili odsotni zaradi zdravstvenih težav.

Nekaj grozečih oblakov nam je dalo misliti, da nam na poti lahko dobro vzdušje pokvari kaka ploha, pa ni bilo tako. Po slabem kilometru smo prišli v gozd,   kjer so že tako svež zrak obogatile s prijetnim vonjem sveže posekane smreke. Na pol poti smo kot vedno počivali, nato pa pot po krožni poti skozi vas Praproče  zaključili na izhodišču.

Prijetno utrujeni smo se poslovil za štirinajst dni, takrat pa bomo odkrivali  lepote Kočevskega Roga

F. Vovk

23. ŠPORTNO REKREATIVNO SREČANJE DIABETIKOV SLOVENIJE, Dolenjske Toplice, 26.5.2018

Organizacijski odbor na delovnem sestanku in ogledu prizorišča.

Ob Dnevu odprtih vrat, 5.4.2018, na dogodku v Splošni bolnišnici Novo mesto, smo prostovoljci DDNM na stojnici merili sladkor v krvi zainteresiranim mimoidočim in promovirali dejavnost društva.

Po šestih letih ponovno v Krakovskem pragozdu

Sreda, 11. april 2018, lep sončen dan, kot nalašč za prva opravila na vrtičkih, posledično se je za pohod v Krakovski pragozd odločilo le 15 pohodnikov.

Odpeljali smo se do Smednika, kjer nas je pričakal vodnik Franci iz PD Polom Kostanjevica in odpeljali smo se še kak kilometer naprej do lovskega doma, nato pa »pot pod noge« in naprej novim doživetjem naproti.  Najprej po gozdni poti, nato pa po travniku in prišli smo brvi, ki je imela oporo le do polovice in zaslišalo se je »jaz pa tu ne grem« naš vodnik je bil pripravljen na vse, napel je vrv, ki nam je dala občutek varnosti in brv smo prečkali vsi razen ene.  Pa kakih dvesto metrih smo prišli v pravi pragozd, »od tu naprej na j govorijo fotografije«, jaz pa dodajam, da vsi, ki so bili tam prvič so bili zelo presenečeni na videnim.

Fanika Vovk

Tretje leto po okolici Dobrniča     

Stari pregovor pravi, »da v tretje gre rado«, to drži tudi za pohodnike pri Društvu diabetikov Novo mesto. Že tretje leto zapored sta nas Smoliča povabila na pohod na njihovo področje. Z veseljem smo  se odzvali vabilu in dali v program pohod na Lisec.

Prišla je zadnja sreda v marcu, na zbirnem mestu smo napolnili štiri avtomobile in se odpeljali do Pluske, kjer sta nas čakali Vida, Franc in njun simpatični vnuk Žan. Odpeljali smo se proti Mali in Knežji vasi  proti Liscu. Naše jeklene konjičke smo parkirali na sredini vinske gorice Lisec, od koder smo v lepem sončnem popoldnevu odkorakali proti 565 m visoki Piramidi na vrhu Lisca. Enkrat smo ta vrh že osvojili z nasprotne smeri v jesenskem času.  Tudi tokrat se je izkazalo, da je prav ponoviti pot, saj je bilo kar enajst pohodnikov prvič v tem koncu.

Pogledi po slikovitem Dolenjskem gričevju so bili zaradi  napovedane spremembe vremena bolj megleni, pa vendar zanimivi.  Lepo je bilo opazovati   prebujajočo pomlad in prvo cvetje: zvončke, trobentice, vijolice, spominčice, narcise itd.

Prijetno utrujeni smo se po dveh urah in pol vrnili na izhodišče

F. Vovk

Organizira se strokovna predavanja, meritve krvnega sladkorja za udeležence srečanj in vsakoletni kulturni program.

Program

•  POZDRAVNI NAGOVOR Predsednik društva
•  KULTURNI PROGRAM »Z besedo Ivana Cankarja«
• PREDAVANJE »Skrb za zobe in zobne nadomestke«,Ga. Lučka Selič, dr. dent. med.
• OBČNI ZBOR

Zapoznela zima je spremenila smer pohoda

Po planu bi pohodniki na drugi pohod v marcu morali v Krakovski gozd. Toda glej ga zlomka – lep topel sončen dan nam tega ni omogočil. Zapoznela zima je nasula toliko snega, da ga  topli sončni žarki v Krakovskem gozdu še niso spremenili v vodo.

11 pohodnikov se nas je  zbralo na pri OŠ Grm, odkorakali smo proti Gubčevi ulici, nato pa po jeseni odprti šolski poti ob Revozu,  nadaljevali na Žibertov hrib do vremenske postaje. Po prvem fotografiranju in pogledih na vse  štiri strani neba smo odšli po Ulici Marjana Kozine v Ragov log, kjer pa smo doživeli pravo pomladno prebujanje. Le še nekaj snežnih zaplat nas je »pozdravilo« nato vse več žafrana,  zelena Krka in ob koncu so nam »zatrobile« trobentice in »zacingljali« še zvončki.

Po slabih dveh urah smo pot zaključili pod Vrtovi nad Krko in se poslovili za štirinajst dni.

Fanika Vovk

Pohod na dan polarnih temperatur

Na zadnji dan meteorološke zime in najbolj mrzel dan v letošnji zimi se je sedem pohodnikov, poimenovali smo se »šest Sneguljčic  in en Palček« odpeljalo na planirano izhodišče Lešnica. Pod podvozom smo parkirali in odkorakali proti Jelšam, Črešnjicam do slapu Kobila.

Pogledi po  zasneženi pokrajini proti Staremu gradu, Grčevskih vinogradih – ena sama belina in en sam užitek. Prav nobenega mraza nismo občutili, nasprotno prav prijetno smo se ogreli in hoja po neokrnjenem snegu v zadnjem delu poti  je bil pravi balzam za dušo. Slap je bil na površju zamrznjen, spremenjen v »kapnike« pod njim pa se je slišalo rahlo šumenje. Nismo se dolgo zadrževali, le posnetek za spomin in vrnili smo se po isti poti na izhodišče.

Nazaj grede, ko je pogled segel na zasneženo Podgorje in Gorjance  nam bo ostal v nepozabnem spominu. »Lepo je bilo«, se je slišalo pred odhodom domov.  Res je bilo lepo!

Fanika Vovk

Izlet v »belo« Ljubljano

Pohodniki Društva diabetikov se vsake toliko časa odpravimo na pohod tako, da se na izhodišče peljemo tudi z vlakom, toda le na krajše relacije. Izražena je bila želja, da bi se enkrat pa le odpeljali  mogoče v Ljubljano. Ta želja se je izpolnila v sredo 14. februarja.

Zbrali smo se na železniški postaji v Kandiji, naša zvesta pohodnika s Pluske pa sta vstopila v Trebnjem in četica pohodnikov je štela 16. Nismo takoj pričeli s sendviči kot v naši mladosti, se je pa Jožica potrudila in spekla zavitek, jaz pa flancate in »po pustna« zabava se je pričela in trajala vse do Ljubljane. Po izstopu smo se dogovorili, da ima današnji  izlet poudarek na vožnji z vlakom, zato na grad ne bomo šli peš ampak z vzpenjačo, kar je bilo za vse prvič. Takoj smo se povzpeli na razgledno teraso od koder je v sončnem vremenu brez oblaka na nebu pogled segel po lepi Ljubljani, s kuliso Kamniških Alp v ozadju. Kar nismo se mogli poslovit od teh čudovitih pogledov, pa vendar ura je tekla  in napotili smo se do Šanc. Ko smo šli pod obokom vhoda na grajsko dvorišče, smo zagledali veliko iz rož spleteno srce, ki nas je spomnilo na se sprehajamo na Valentinovo. Na skrajnem delu grajskega ozemlja smo prišli do neokrnjenega snega in zimska idila je bila popolna. Sledilo je fotografiranje in pot smo zakrožili okoli gradu in tako videli Ljubljano z vseh strani. Le kaj je bilo še potrebno, ko smo izstopili iz vzpenjače? Ja, kratek počitek ob dobri kavici, sprehod po tržnici in Tromostovju do stare pošte in nazaj na postajo.

Ko smo čakali na vlak, smo si vsi ocenili izlet za »odličen«. Da je bila velika sreča pri izbiri datuma, saj bi se v domačem okolju zaradi debele snežne odeje lahko sprehajali le po novomeškem Marofu ali ob Krki. Skratka izlet v Ljubljano na Valentinovo nam bo ostal v najlepšem spominu!

Fanika Vovk

Pohod na Mehovo

Kljub temu, da bi vsi radi videli, da bi bila v januarju prava zima s snegom in mrazom, bi pa prav gotovo bil to vzrok, da bi  pohodnikom Društva diabetikov Novo mesto verjetno preprečila, da ne bi bili v enem mesecu na treh pohodih?

Na Mehovo smo se povzpeli že nekajkrat v različnih letnih časih, v januarju pa še ne.  Naši jekleni konjički so nas tokrat odpeljali do Podgrada. Nekateri so se spraševali: »Le zakaj tako daleč z avtomobili,« bili so pa štirje, ki so bili tam prvič pa tega vprašanja niso imeli.

Za Osnovno šolo v  Podgradu smo sledili smerokazu in po prijetno napornem vzponu za začetek nas je pot vodila nekaj časa položno, tik pod vrhom pa ponovno v vzpon. Kot da je mesec marec, so nam ob poti pomlad naznanjali zvončki, trobentice, žafran in leska. Pogled z vrha res ni bil tak, kot bi si ga želeli pa vendar smo videli Ljubenski in Straški hrib, Gače, Trdinov vrh, Novo mesto z okolico, Podgrad, vas Konec, Mihovec in Pristava.

Po krajšem počitku smo se vračali po poti, ki pelje v Jurno vas, mi smo se držali leve smeri in se vrnili nazaj v Podgrad, kjer smo ugotovili, da še ne gremo domov. Povzpeli smo se proti pokopališču, nato pa čez drn in strn nadaljevali do vasi Konec, kjer smo ugotovili: »Na koncu Konca še ni konec.«

Prijetno utrujeni smo se odpeljali v Novo mesto.

Fanika Vovk