Sladkorna bolezen (z latinskim izrazom diabetes mellitus) je motnja presnove, ki nastane zaradi pomanjkanja inzulina ali odpora (rezistence) tkiv na njegovo delovanje. Inzulin je hormon, ki ga izločajo beta celice v trebušni slinavki, natančneje v tako imenovanih Langerhansovih otočkih v trebušni slinavki (Gjura-Kaloper, 2008).
Mednarodna federacija diabetikov (IDF) opredeljuje sladkorno bolezen kot kronično stanje, pri katerem celice trebušne slinavke (pankreasa) ne proizvajajo dovolj inzulina oziroma pri katerem telo proizvedenega inzulina ne more učinkovito rabiti. To glukozi (ki jo dobimo iz hrane) oteži prehod v celice, zato te ne morejo normalno delovati. Motena je tudi presnova ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opredeljuje sladkorno bolezen kot motnjo v presnovi, izhajajočo iz številnih vzrokov, ki jo določa kronična hiperglikemija (stanje zvišanega nivoja sladkorja v krvi). Kaže se kot motnja v presnovi ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin, posledici nepravilnosti v izločanju ali delovanju inzulina. Končni učinki bolezni so lahko trajne okvare, nepravilnosti v delovanju ali pa celo odpoved številnih telesnih organov (Jurečič, 2006). Sladkorna bolezen je torej stanje kronično zvečanega krvnega sladkorja (glukoze). Kronična hiperglikemija pa povzroča okvaro, motnjo ali odpoved različnih organov, posebno oči, ledvic, živcev, srca in ožilja (Medvešček, 1999).
Sladkorna bolezen spremlja človeštvo že tisočletja. Ne gre le za eno bolezen, kakor nakazuje ime, temveč za skupino presnovnih bolezni, ki jim je skupna zvišana raven krvnega sladkorja oziroma glukoze. Dolgotrajno zvišanje krvnega sladkorja vodi v kronične okvare oči, ledvic, živcev ter srca in ožilja. Z izbiro načina življenja lahko odločilno vplivamo zoper nastanek sladkorne bolezni in njenih zapletov.
Pri Svetovni zdravstveni organizaciji ocenjujejo, da ima na svetu sladkorno bolezen kar 246 milijonov odraslih oseb (5,6 % prebivalstva), povečuje pa se tudi število otrok s to boleznijo. Slovenija se po pojavnosti in razširjenosti sladkorne bolezni ne razlikuje bistveno od primerljivo razvitih držav oziroma držav Evropske skupnosti. Zadnja poročila omenjajo v Sloveniji 8 % razširjenost sladkorne bolezni v populaciji od 20 do 79 let (Bohnec, 1998).
Starajoče se prebivalstvo, nezdrava prehrana, debelost, hiter in čedalje bolj nezdrav način življenja so ključni dejavniki za skrb zbujajoče širjenje bolezni. Tveganje za pojav sladkorne bolezni in zapletov, povezanih s to boleznijo, se s spreminjanjem načina življenja po vsem svetu samo še povečuje. Prav je, da skrbimo za osveščanje ljudi, jim predstavljamo dejstva, dejavnike tveganja in predvsem to, da je to bolezen, ki dokončno zaznamuje posameznikovo življenje. Ne pozabimo, da je zdravje v naših rokah!
Poznamo več tipov sladkorne bolezni. Glavni trije so:
– TIP 1: pomanjkanje inzulina zaradi zmanjšane produkcije v trebušni slinavki
– TIP 2: t. i. »odpornost proti inzulinu«, stanje, ko celice ne reagirajo na prisotnost inzulina in zaradi tega ne privzemajo glukoze
– prehodna hiperglikemija med nosečnostjo se pojavi pri okoli 4 % nosečnic in lahko vodi v diabetes tipa 2
Ko nekdo zboli za sladkorno boleznijo, njegovo telo ne zna več učinkovito uporabiti glukoze iz hrane. Zato se pojavlja presežek glukoze v telesu, kar povzroča znake sladkorne bolezni:
• pogosto odvajanje vode
• pretirana žeja
• prekomerna lakota
• nepričakovana izgube teže
• povečana utrujenost
• razdražljivost
• zamegljen vid
Najbolj pogoste težave, ki spremljajo diabetes, so problemi s srcem, ledvicami, očmi, nogami, kožo, živci, zobmi in dlesni.
Sladkorno bolezen zdravimo z zdravo prehrano (dieto), tabletami in inzulinom.
Zdravljenje je doživljenjsko in je učinkovito, v kolikor bolezen dobro spoznamo, se o njej poučimo, skrbimo za svoje zdravje in upoštevamo nasvete zdravstvenih delavcev.
Pri sladkorni bolezni tipa I. je poleg pravilne prehrane potrebno takojšnje zdravljenje z inzulinom. Pri sladkorni bolezni tipa II. in sekundarni sladkorni bolezni se v začetku mnogi bolniki zdravijo le s pravilno prehrano, kasneje potrebujejo tablete in tudi inzulin.
Obstajajo načini, s katerimi omilimo kronične posledice sladkorne bolezni. Vsak sladkorni bolnik naj preveri svoje prehrambene navade in telesno težo. Zmanjšanje telesne teže lahko bistveno izboljša stanje sladkorne bolezni. Zdravilo za sladkorno bolezen je tudi telesna aktivnost. Ta zniža glukozo v krvi, ker postane delovanje inzulina bolj učinkovito in se glukoza ustrezno porablja v mišicah. Učinek traja še nekaj ur po končani telesni dejavnosti. Znižajo se tudi škodljive maščobe v krvi (LDL-holesterol in trigliceridi), zviša pa se »koristni« holesterol (HDL-holesterol). Redna telesna dejavnost zniža krvni tlak, zmanjša tveganje za nastanek srčno žilnih zapletov (srčna kap, možganska kap, zamašitve arterij nog) in tveganje za druge kronične zaplete sladkorne bolezni.
Če doslej niste bili telesno aktivni, se morate pred načrtovanim pričetkom posvetovati z zdravnikom, ki bo izključil zdravstvene omejitve, za katere morda niste vedeli. Intenzivnost telesne dejavnosti je treba prilagoditi svojim sposobnostim. Če ne zmoremo napornejše telesne vadbe, je primerna sposobnostim prilagojena hoja. Telesno dejavnost je treba izvajati redno, najbolje vsak dan 30 minut, najmanj pa trikrat tedensko eno uro.
Če sladkorno bolezen zdravite s tabletami ali inzulinom, morate zdravljenje prilagoditi po navodilu zdravnika.
Če zaradi napornega delovnika ne zmorete načrtovane telesne dejavnosti, izrabite vsako priložnost, da hodite: v službo in po opravkih se odpravite peš, med gledanjem televizije lahko poganjate sobno kolo in namesto na obisk lahko povabite prijatelje na »pohodniški« izlet.
