Majski pohod v soncu

Prvi majski pohod je bil po Josipovi poti, ki smo je prehodili že devetič. Čas hitro teče in kar ne doumemo, da pohodnika Josipa, ki je bil udeleženec od prvih naših pohodov že osem let ni več med nami.

Na izhodišču pred OŠ Grm se nas je presenetljivo spet zbralo več udeležencev, kar 15, česar smo se vsi razveselili. Še bolj pa smo se razveselili novega »jeklenega konjička« ene od pohodnic, ki se je na izhodišče pripeljala s par ur prej registriranim novim avtom. Za srečno vožnjo nas je namesto s kakšno pijačo pogostila s polno gajbico rdečih sočnih jabolk. V vročem sončnem dnevu smo se odpeljali do vasi Potok, kjer sta se nam pridružili še dve pohodnici.

Josipova pot pelje večji del po gozdu, brez vzponov in zato je zelo primerna tudi za poletno vročino. Med počitkom v senci gozda, sta nas Silvo in Danica seznanila o vseslovenskem srečanju diabetikov v Kočevju in o zadnjem pohodu s piknikom.

Ob povratku je manjša skupina obiskala še Josipov grob v zelenem gaju med drevesi na pokopališču Srebrniče.

Besedilo: Zina Vidrih

Fotogarije: Fanika Vovk

 

001 002 003 004

Pohod iz Ponikev v Mirno Peč

 

V sredo 1. aprila planiran pohod iz Ponikev v Mirno Peč, vse v redu, le bolj, ko se je bližala ura odhoda bolj je deževalo. Komaj prvi april, pa ta muhasti mesec že opravlja svoje »poslanstvo«.

Ob 13. uri pridem na ŽP Kandija, tam je bilo že šest pohodnic, skoraj v en glas so me pozdravile »za danes ti pa ni uspelo zrihtati vremena«, jaz pa sem odgovorila »punce počakajte dan je še dolg«!

Vstopile smo na vlak in »odbrzeli« smo proti Mirni peči. Ko smo prišli iz predora pod Sv. Ano, kaj smo zagledali tam? Sonce, nebo kot bi bilo oprano, sinje modre barve, v ozadju zasnežene Kamniške Alpe, kaj je lahko še lepšega? Po slabi uri smo prišle do Zijala, kjer izpod 35-metrske kamnite stene drugič izvira reka Temenica in spet sta bili dve prvikrat v tem lepem kotičku. Po krajšem počitku smo se podale po travnikih pod vasjo Jelše in Biško vasjo do obnovljenega perišča in naprej do Ivanje vas na ŽP Mirna Peč.

Na zaključku smo bile enotne z ugotovitvijo, le zakaj nas ni bilo več ? Aprilski dež pa res redko kdaj pada več kot kakšno uro.

Fanika

006 007 011 013 015 017

Pohod po golf igrišču na Strugi

Že 4. februarja naj bi odšli na pohod od Struge do Polhovice, pa nam vremenske razmere tega niso omogočile. V sredo, mesec dni pozneje se je izkazalo, da je bilo še kako prav, da je bil ta pohod prestavljen, saj so nas takoj na izhodišču pozdravile brežine spomladnega cvetja.

Do izhodišča pri gradu Struga smo se pripeljali z avtomobili. Najprej nam je naša Jožica na kratko predstavila zgodovino gradu Struga nato nas je vodila, najprej po učni poti Struga, nato pa po golf igrišču. Kar nekaj nas je bilo, ki smo si to igro predstavljali zelo poenostavljeno, a smo ugotovili, da je potrebno kar veliko teoretičnega znanja in še več vadbe.

V dobrih dveh urah smo prehodili dobršen del igrišča ki po površini meri 80 ha in je bilo že dvakrat razglašeno na najlepše golf igrišče v Sloveniji.

Bogatejši za spoznanje igre golfa smo se do avtomobilov vrnili ravno takrat, ko je pričelo deževati, zato smo se še toliko bolj zadovoljni razšli za štirinajst dni.

Fanika

021 020 019 015 013 012 011 009 007 006 005Fanika

Od Hmeljnika do Brezja pri Trebelnem

Po nekaj letih smo se ponovno sprehodili od Hmeljnika do Brezja pri Trebelnem. Pravzaprav že kar dobro znana pot, toda v pozno jesenskem času je narava čisto drugačna kot pozimi ali spomladi. So pa gozdarji poskrbeli, ki so pot pri spravilu lesa tako grdo razrili, da je bila kar težko prehodna in zato je le bila malo drugačna.

Tokrat sta se nam pridružili dve novi pohodnici, bili sta navdušeni, saj sta spoznali nov delček bližnje okolice Novega mesta, mi pa smo bili veseli, da sta našo četico podaljšali – tokrat na 13. In ko smo se po dobrih dveh urah vračali na izhodišče nam je dan polepšal še sončni zahod.

Več pa naj povedo fotografije!

F. Vovk

001 002 003 004 006 005 007 008

Pohod na Goli vrh

Stari pregovor pravi, »da se po jutru dan pozna«, toda enajst pohodnikov Društva diabetikov Novo mesto se v sredo 22. oktobra s tem ni strinjalo.
Zjutraj prezgodnje bujenje z močnim grmenjem, še močnejšim vetrom in padavinami in človek ne more verjeti, da se do popoldneva, ko se prične naš pohod naredi tako lep dan!
Kot običajno smo se zbrali pred OŠ Grm in se odpeljali do Stopič, kjer smo pustili naše jeklene konjičke in tam sta se nam pridružila še dva pohodnika. Odkorakali smo proti Verdunu, na Veliki Orehek in se povzpeli na Goli vrh. Na vrhu pa je bil ves »trud« poplačan s prekrasnimi pogledi na vse strani. Kaj takega se res lahko doživi le po nevihti. Kar nismo se mogli posloviti, pa vendar, vračali smo se po krožni poti po košenicah mimo dirkališča za radijsko vodene avtomobile Zeleni dol na izhodišče v Stopiče.
Prijetno utrujeni smo se poslovili za štirinajst dni.
F. V.002 003 004 005 006 007 008 009

Drugi jesenski pohod

Naš drugi jesenski pohod dne, 17. septembra  je sovpadal v teden mobilnosti. Naša vodnica Fanika je že dopoldan  vodila pohod v organizaciji Planinskega društva Krka Novo mesto, na nam že znani Goli vrh in je hodila že dobre štiri ure.

Popoldan pa je vodila našo skupino na predviden cilj Lisec nad Dobrničem. Od enajstih udeležencev nas je bilo devet prvič na tej lokaciji. Tak pohod ima še poseben čar.

Z avtomobili smo se peljali skozi Mirno Peč, mimo lepih vasi in zaselkov do Dobrniča in naprej do vinske gorice Lisec.  Nekaj časa smo hodili med vinogradi (kot po balkonu), od koder smo imeli lep panoramski pogled na Žužembersko cerkev, Cvibelj in okoliške vasi in gričke. Na najvišjo točko Lisec na koti 565 m smo se počasi vzpenjali po gozdni poti, se na cilju odpočili in tudi okrepčali. Ob kovanem križu z Jezusom je bronasti zvonček želja, v kovinski omarici pa tudi vpisna knjiga. Ugotovili smo, da  domačini  pridno obiskujejo to točko.

Pred odhodom navzdol, nam je Fanika povedala nekaj zanimivosti o kraju, arheoloških in zgodovinskih dejstvih tega območja, o naraščanju in padanju števila prebivalstva o znamenitih ljudeh iz preteklosti in sodobnosti, ki so se rodili v teh krajih, med drugimi tudi  pesnik, urednik in prevajalec Severin Šali.  Da se  je že leta 1800 razvilo šolstvo, kar Dobrnič uvršča v sam slovenski vrh zgodovine šolstva. Da je v prenovljenem kulturnem domu v Dobrniču urejena spominska soba 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze.  Dobra » učna ura« nam je še posebej obogatila vtise s tega pohoda.

Domov smo se vračali mimo  Žužemberka, po dolini reke Krke  in tako zakrožili pot do Novega mesta.

Besedilo: Zina Vidrih

030 031 032 033 035 036 038Fotografije: Fanika Vovk

Prvi pohod v jesenski sezoni

Dolga dva meseca »ne poletnega« vremena so za nami, v sredo 3. septembra je bil prvi pohod Društva diabetikov Novo mesto.

Na železniški postaji v Kandiji se je zbralo le osem pohodnic. Z vlakom smo se odpeljale do Uršnih sel, od tam pa do vasi Dobin dol, Vrdun in po gozdni poti do Dolenskih Toplic.

Letos pot ni bila prav prijetna, saj je bila od preobilnih padavin razmočena, toda ni nam vzela »korajže«. Med potjo smo bile prijetno presenečene, saj nam je prijazni domačin v vasi Vrdun postregel z domačimi dobrotami. V gozdu smo pogrešale bero jurčkov, kar je bilo pred leti, ko smo že hodili po tej poti, toda ob prijetnem kramljanju, ogledu sadovnjaka, kjer so bile mlade jablane obilno obložene smo kar kmalu prišle ven iz gozda. Pričelo je rahlo deževati in zatekle smo se pod kozolec in imele krajši počitek in pogled na razliti potok Sušica. Le še nekaj minut je bilo potrebno, da smo prišle v center Dolensjkih Toplic, od koder smo se v Novo mesto odpeljale z avtobusom.

Prijetno razpoložene smo se razšle za štirinajst dni, ko bo pohod na Lisec.

Besedilo in fotografije: Fanika

001 002 003 004 005 006

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Četrtič po Krakovskem pragozdu

Pohodniki Društva diabetikov Novo mesto smo se v sredo 28. maja že četrtič sprehajali po Krakovskem pragozdu. Mogoče se komu zdi, da se je nespametno večkrat sprehajati po isti poti, toda v različnih letnih časih nam vsakič pričara drugačne poglede. Tokrat smo imeli srečo, da so bile kljub močnim spomladanskim padavinam poti prehodne, tudi blata ni bilo veliko. Poslušali smo ptičje žvrgolenje, cvetje smo res že zamudili, bile pa so zelo lepe zelene preproge. In še to, prvič na tej poti so bile tri pohodnice, ki niso mogle verjeti, da v tem pragozdu res rastejo tako mogočna drevesa – »hrast dob«. Enega sta poskušali objeti dve, pa ni šlo, trem pa je uspelo!

F. Vovk

002 003 005 006 011 012 014 015 016

Pohod do rastišča rumenega sleča

Pohodniki Društva diabetikov  Novo mesto  smo po letnem planu v sredo 23. aprila  odšli na pohod do rastišča rumenega sleča.

Z avtomobili smo se odpeljali do vinske gorice Slatenski hribi, kjer smo parkirali in  najprej smo pozornost namenili pogledu, ki je segel od Trdinovega vrha, Mirne gore, Kočevskega roga, Sv. Petra nad Dvorom, do  Trške gore in vasi Hrušica, Veliki Slatnik in Potov vrh. Po dolgem času je bila naša četica malo daljša, kar 17 se nas je zbralo. 

Tokrat je bil naš cilj rastišče Rumenega sleča, ki se nahaja v gozdu med Brusnicami in Gabrjem. Kar malo razočarani nad bistveno manj bujnim cvetjem, kot smo ga že videli pred leti. Dobili smo informacijo, da  bo že naslednji dan delovna akcija, ureditev rastišča z ograjo (da nepridipravi več ne bodo mogli »presajati« na domače vrtove),  ureditev dostopa do rastišča in razgledna točka.

Po krožni gozdni poti smo se po dobrih dveh urah in pol vrnili na izhodišče. Prijetno utrujeni, pa vendar zadovoljni smo si rekli nasvidenje na Josipovi poti čez štirinajst dni.

Fanika Vovk

003 006-1 007 008

Z vlakom do Rožnega dola

Le devet pohodnic se je zbralo v sredo 26. marca na železniški postaji v Kandiji.

Z vlakom smo se odpeljale do Rožnega dola, od tam pa »odkorakale« po že znani poti izpred dveh

let. Da tudi tokrat nismo bile brez predstavnika moškega spola, se nam je v vasi Rožni dol priključil

prijazen kuža in nas spremljal celo pot.

Da v dolini pod vasjo Potoki več ne bo zvončkov smo pričakovale, da bodo pa celi vrtovi čemaža pa in

rumenih kalužnic pa ne. Tudi močerad nas je pozdravil. Zaradi podrtega drevja je bilo potrebno tudi

malo gori in doli, pa vendar to ni vplivalo na dobro voljo.

Veselo razpoloženje se je nadaljevalo še na vlaku – srečne in dobre volje smo razšle za naslednjih

štirinajst dni.

 

Fanika Vovk

 

001 002 004 006 007 008 009 010 011 012 013 014