Ja, še vedno drži pregovor, »da za dežjem posije sonce«. Tako smo pohodniki modrovali zadnjo sredo v oktobru, ko smo se zbrali na ŽP Kandija in obujali spomine na »kostanjev pohod« pred štirinajstimi dnevi, ko smo bili primorani zaradi dežja spremeniti smer pohoda.

Tokrat smo se z vlakom odpeljali do Birčne vasi, od tam pa smo hodili največ po gozdnih poti do Stranske vasi, za katero smo ugotovili, da je zelo dolga, saj smo rabili skoraj slabo uro, da smo prišli iz enega konca do drugega. Opazovali smo čudovito jesensko obarvano naravo, hodili smo po »svežem rumeno rjavem tepihu« in kramljali o vseh možnih rečeh in mimo grede našli tudi nekaj dežnikaric za večerjo »dober tek« Silvo in Zvonka.

Na vrhu vinske gorice Ruperč vrh, smo imeli krajši počitek, nato pa spet po gozdu proti Košenicam in naprej do Šmihela, kjer smo se poslovili in v treh smereh odšli proti domu.

F. Vovk