Blog Archives

Izlet v »belo« Ljubljano

Pohodniki Društva diabetikov se vsake toliko časa odpravimo na pohod tako, da se na izhodišče peljemo tudi z vlakom, toda le na krajše relacije. Izražena je bila želja, da bi se enkrat pa le odpeljali  mogoče v Ljubljano. Ta želja se je izpolnila v sredo 14. februarja.

Zbrali smo se na železniški postaji v Kandiji, naša zvesta pohodnika s Pluske pa sta vstopila v Trebnjem in četica pohodnikov je štela 16. Nismo takoj pričeli s sendviči kot v naši mladosti, se je pa Jožica potrudila in spekla zavitek, jaz pa flancate in »po pustna« zabava se je pričela in trajala vse do Ljubljane. Po izstopu smo se dogovorili, da ima današnji  izlet poudarek na vožnji z vlakom, zato na grad ne bomo šli peš ampak z vzpenjačo, kar je bilo za vse prvič. Takoj smo se povzpeli na razgledno teraso od koder je v sončnem vremenu brez oblaka na nebu pogled segel po lepi Ljubljani, s kuliso Kamniških Alp v ozadju. Kar nismo se mogli poslovit od teh čudovitih pogledov, pa vendar ura je tekla  in napotili smo se do Šanc. Ko smo šli pod obokom vhoda na grajsko dvorišče, smo zagledali veliko iz rož spleteno srce, ki nas je spomnilo na se sprehajamo na Valentinovo. Na skrajnem delu grajskega ozemlja smo prišli do neokrnjenega snega in zimska idila je bila popolna. Sledilo je fotografiranje in pot smo zakrožili okoli gradu in tako videli Ljubljano z vseh strani. Le kaj je bilo še potrebno, ko smo izstopili iz vzpenjače? Ja, kratek počitek ob dobri kavici, sprehod po tržnici in Tromostovju do stare pošte in nazaj na postajo.

Ko smo čakali na vlak, smo si vsi ocenili izlet za »odličen«. Da je bila velika sreča pri izbiri datuma, saj bi se v domačem okolju zaradi debele snežne odeje lahko sprehajali le po novomeškem Marofu ali ob Krki. Skratka izlet v Ljubljano na Valentinovo nam bo ostal v najlepšem spominu!

Fanika Vovk

Pohod na Mehovo

Kljub temu, da bi vsi radi videli, da bi bila v januarju prava zima s snegom in mrazom, bi pa prav gotovo bil to vzrok, da bi  pohodnikom Društva diabetikov Novo mesto verjetno preprečila, da ne bi bili v enem mesecu na treh pohodih?

Na Mehovo smo se povzpeli že nekajkrat v različnih letnih časih, v januarju pa še ne.  Naši jekleni konjički so nas tokrat odpeljali do Podgrada. Nekateri so se spraševali: »Le zakaj tako daleč z avtomobili,« bili so pa štirje, ki so bili tam prvič pa tega vprašanja niso imeli.

Za Osnovno šolo v  Podgradu smo sledili smerokazu in po prijetno napornem vzponu za začetek nas je pot vodila nekaj časa položno, tik pod vrhom pa ponovno v vzpon. Kot da je mesec marec, so nam ob poti pomlad naznanjali zvončki, trobentice, žafran in leska. Pogled z vrha res ni bil tak, kot bi si ga želeli pa vendar smo videli Ljubenski in Straški hrib, Gače, Trdinov vrh, Novo mesto z okolico, Podgrad, vas Konec, Mihovec in Pristava.

Po krajšem počitku smo se vračali po poti, ki pelje v Jurno vas, mi smo se držali leve smeri in se vrnili nazaj v Podgrad, kjer smo ugotovili, da še ne gremo domov. Povzpeli smo se proti pokopališču, nato pa čez drn in strn nadaljevali do vasi Konec, kjer smo ugotovili: »Na koncu Konca še ni konec.«

Prijetno utrujeni smo se odpeljali v Novo mesto.

Fanika Vovk

Pohod po Zaplaških stezicah

Po planu bi morali v Belo krajino na ogled jaslic v Judovski hiši. A glej ga zlomka, tam postavijo jaslice le za par dni in  jih že tretjega januarja ni bilo več.  Meni pa prijateljica pove, da kako lepe jaslice imajo na Zaplazu. Na prvem pohodu te novice zaupam pohodnikom in vsi smo bili enotni, da gremo na drugi pohod »Po Zaplaških stezicah« in vključimo še ogled jaslic.

Vreme sicer nič kaj obetavno, kar nekaj klicev sem dobila, da na pohod ne gredo, ker je slabo vreme, sedemnajst nas pa se ni oziralo na vreme in smo odšli. Med vožnjo proti Čatežu se je že tudi pokazalo sonce, kar nam je dalo upanja, da bo lepo. Pripeljemo se na Zaplaz, izstopimo iz avtomobilov, ko od Kuma zapiha in prične padati sodra kot da  nekdo siplje zdrobljen stiropor. Takoj smo poiskali zavetje v cerkvi, si ogledali res zelo zanimive jaslice narejene v duhu Čateške pokrajine (vinograd privezan kot v resnici, pa spravilo lesa, gozdarska kopa  itd…). Po ogledu je še malo rosilo in odšli smo po stezicah oziroma učni poti. Glede na vreme smo izbrali krajšo pot. Potrebno je bilo kar nekaj previdnosti zaradi razmočene poti a splačalo se je. Videli smo zelo zanimive napise,  še v posebno v spominu pa nam bodo ostali cvetoči telohi in to sedemnajstega januarja. In še ena zanimivost, ob poti je bil velik kamen, ob njem pa vremenske napovedi: npr: če ja kamen moker, pada dež; če vidiš dva kamna si pijan; kamen se ziba je veter itd…!

Po slabi uri smo pot zaključili pod veliko lipo, kjer nas je pogostil godovnik Anton, nato pa smo se zapeljali še v center Čateža, kjer smo si ogledali prireditveni prostor ob zaključku Levstikove poti.

Tam pa je  ena od pohodnic dejala: »Tudi jaz sem oklevala ali naj grem ali ne, sedaj mi ni žal. To je bil en prav poseben dan, kakršnega doma nebi doživela!”

Fanika Vovk

Pohod poimenovan »Enajst plus dva«

Minili so Božični prazniki, Novoletni tudi, umirilo se je praznično vzdušje, prišel je čisto navaden tretji januar in z njim naš prvi pohod v letu 2018.

Deset se  nas je zbralo pri OŠ Grm, odpeljali smo se do Grabna, kjer so čakale še tri pohodnice, končna številka je bila trinajst,  od tega  enajst žensk in dva moška in pohod je dobil ime »Enajst plus dva«.

Pot nas je vodila po gozdni poti iz Grabna do Smolenje vasi in naprej proti Petelinjeku, kjer smo  nadaljevali desno  nazaj proti Smolenji vasi do Baničevih, kjer smo si ogledali zelo lepe jaslice. Po krajšem počitku in kramljanju z lastnikoma jaslic smo pot nadaljevali krožno nazaj na izhodišče. Imeli smo srečo, pohod smo pričeli v lepem sončnem vremenu, zaključili pa le malo prej kot je začelo deževati.

Lansko leto na današnji datum je cel dan snežilo, letos pa so nam ob poti verjetno da malo prezgodaj trobentice naznanjale pomlad?

Fanika Vovk

Zadnji pohod  v letu 2017

V letu 2017 smo pohodniki pri Društvu diabetikov Novo mesto doživeli kar nekaj prijetnih presenečenj.  Tako je bilo tudi na startu zadnjega pohoda v letu 2017. Zbirali smo se pri Osnovni šoli Grm. Kot vedno pred odhodom je prijetno poslušati kramljanje  pohodnikov.  Ta prijeten klepet je prekinila naša zvesta pohodnica Vida, ki je najprej povedala, da s Francijem danes ne moreta na pohod, da sta prišla le zato, da se od nas v  iztekajočem se letu poslovita, nato pa je iz avta prinesla za vsakega pohodnika  ikeban’ co iz naravnih suhih rož. Prijetno presenečeni  smo se najprej zahvalili za trud in pozornost, nato smo pred odhodom naredili še skupinsko fotografijo.

Po tem uvodnem »ceremonialu«  smo se odpeljali do Šentpetra od koder smo se sprehodili do gradu Otočec. Sprehod smo nadaljevali po grajskem vrtu, kjer smo opazovali našo lepo zeleno reko Krko, kako vijuga med otočki, nato pa po markirani Trdinovi poti, ki iz Otočca vodi na Trško goro. Po slabih dveh urah smo se vrnili na izhodišče.  Zelo smo bili veseli, da sta se nam na zaključku pridružila Marija  in Tine Aš, ki letos zaradi zdravstvenih težav nista mogla na pohode. Sledilo je drugo presenečenje, Aševa sta vsakemu  pohodniku spekla in  okrasila veliko  medeno zvezdo.

Kot je že v navadi smo tudi letos pohode zaključili s prednovoletno malico, druženjem in izmenjavo darilc  in dobrih želja za leto 2018.

Vse kar je lepo hitro mine, tudi naše druženje.  Nasvidenje tretjega januarja 2018!

Fanika Vovk  

Pohod po znani poti nad Qlandijo

Lep sončen dan pohodnikov pa le enajst: »Saj res,« je bilo slišati, »lep sončen dan ni  primeren samo za pohod ampak tudi za zadnja opravila pred konec  tedna napovedanim snegom«.

Za predzadnji pohod v letu 2017 smo si izbrali pot od Qlandije pod podvozom avtoceste  po markirani  Trdinovi poti , ki vodi na Trško goro. V Sevnem smo šli dalje po poljski in gozdni poti do Jelš,  kjer smo imeli krajši počitek in med tem smo še sprejeli plan pohodov za leto 2018. Hoja po mehki podlagi, svež, prijetno ohlajen zrak je bil pravi balzam za dušo in telo. Pogledi na zasnežene Gorjance, pa s soncem obsijano Trško goro in klepet o vseh mogočih rečeh in po dobrih dveh urah, ko se je sonce že skrivalo za kočevske gozdove, smo prišli na izhodišče.

Pa nasvidenje čez štirinajst dni in pohodov v letu 2017 bo konec, kmalu zatem pa tudi leta!

Fanika Vovk

LEP TEDEN JE ZA NAMI!                                (Strunjan od 19. do 26 11. 2017)

Ta sladki smo se skupaj zbrali,

se proti morju odpeljali,

tam nabirat novih moči,

saj vsakega nekaj nekje boli.

V bazenu je veselo, se plava, telovadi

v džakuziiju masira in pogreje,

v jedilnici pa želodčke napolni

in proti večeru nismo več bolni.

Na predavanjih se učimo,

kako naj za zdravje bolj skrbimo,

naj nič ne sladkamo, manj zabelimo

in čisto malo posolimo.

Da pa to nam res pomaga,

se vidi, ko se srečamo,

saj si imamo tol’ ko za povedat

in se prav od srca nasmejemo.

Pa še v hotelu nam pripravijo

pevce, muziko in skeče.

Vsem nam je bilo lepo,

pa še drugo leto veliko sreče.

Marija Bozovičar

Okrevanje v Strunjanu je bilo od 19. do 26. novembra 2017. Pesmica od Marije pa pove vse.

Novembrski sončni pohod

Prvi pohod v novembru je zaradi obilnega deževja odpadel, drugega pa smo uresničili v lepem sončnem popoldnevu.

Tokrat se nas je zbralo le enajst. Odpeljali smo se do Velikih Brusnic, od koder smo po pretežno gozdni poti, kjer nam je listje šuštelo pod nogami, napotili proti Tolstem vrhu. Spotoma smo si ogledali  organizirano odlagališče odpadkov Cerod pri Leskovcu. Na tem območju je že zelo velika površina  sanirana z zasipi in za travitvijo.

Z višje ležečih poti smo se ozirali na s soncem obsijano južno pobočje dolenjskih  gričev s Trško goro, Starim gradom, Vinjim vrhom in našteli smo kar sedem cerkvenih zvonikov. V ozadju so se odstirali zasavski hribi, Kamniške Alpe pa so zakrivali oblaki. Iz ene točke se je videla celo nuklearna elektrarna v Krškem.

Pohod smo zakrožili po poteh mimo hiš, pa travniških stezah in skozi Velike Brusnice prišli na naše izhodišče.

Pravi panoramski izlet smo doživeli, saj nam je Fanika poimenovala vse glavne vrhove na obronkih in kraje, ki so se razkrivali pod nami.

Radi imamo presenečenja, tokrat nas je presenetilo za ta čas prelepo vreme.

Besedilo: Zina Vidrih

Fotografije: Fanika Vovk

Ob svetovnem dnevu diabetesa, 14. november, so se člani zbrali na srečanju sladkornih bolnikov in zdravstvenih delavcev Novo mesto, ki je letos potekalo dne 6.11.2017 ob 17.00 v Hotelu Šport na Otočcu. Letošnja tema je bila “Ženske in sladkorna bolezen”. Na programu srečanja sta bili dve strokovni predavanji:

1. »PRESEJANJE DIABETIČNE RETINOPATIJE«Predavateljica: Sara Miletić

   dr. med., spec. oftalmolog

2. »SLADKORNA BOLEZEN IN SPOLNOST«Predavateljica: Gabrijela Simetinger

   dr. med., spec. ginek. in porodn.

Pohod iz Birčne vasi v Novo mesto

Letošnji oktober je vremensko gledano tak kot že dolgo ne! Tudi sreda 18. oktobra je bil  dan, ki bi ga lahko izkoristili za marsikaj, toda po planu pri Društvu diabetikov Novo mesto je bil pohod  z vlakom do Birčne vasi, od tam pa korak za korakom v Novo mesto.

Na ŽP Kandija se je zbrala osemnajst glava četice in kot rečeno smo se odpeljali v Birčno vas. Vlak je odpeljal naprej v Belo krajino,  mi pa smo  se podali po gozdni poti proti Stranski vasi. Gozd odet v vse možne jesenske barve nas je očaral  in kar nismo vedeli kdaj smo prehodili gozd. Pogled se nam je odprl na Stransko vas, Trdinov vrh in  vinsko gorico Ruperč  vrh.    V senci smo si privoščili kratek počitek, da je bilo vzdušje še lepše pa sta poskrbela Zvone in Zvonka z dobrotami iz nahrbtnika.

Pot nas je nato vodila po Stranski vasi, povzpeli smo se na  Ruperč vrh in spet je bila pred nami gozdna pot do Košenic, kjer se nam je odprl pogled na Novo mesto  in gričevje v ozadju. Tu smo naredili še skupinsko fotografijo, se poslovili za tri tedne in se  razdelili v dve skupini. Ena je odšla Proti Šmihelu na izhodišče,  ostali  pa smo naredili še kratek vzpon proti Sv. Roku, se spustili  v Regrčo vas in ob Težkem potoku domov.

Fanika Vovk