Košček raja pod Gorjanci
Sreda, 16. november 2016. Med oblaki si sonce utira pot, hladno je, pa ne preveč, na Gorjance in Trško goro se dobro vidi tudi iz mesta. Lepo bo.
Parkiramo blizu nekoč vsem poznane gostilne »pri spodnjem Badovincu« , ali v najatraktivnejšem delu ceste za gledalce vsakoletne avtomobilske dirke. Verjamem, da se potnikom čez Gorjance niti sanja ne, da tu obstaja tudi atrakcija za dušo.
Po položni poti navzgor zapustimo območje ceste in kmalu zavijemo levo po poti, ki nas nato ves čas vodi po obronku gozda. Le ta je že brez listja, le čudovite zlate breze vabijo naše poglede. Posebno ena, ki raste na samem. To bi bile lepe metle!
Na naši desni se v daljavi vidi naselje – vas Podgrad, vas Konec; tam zadaj je Vinja vas in nad Podgradom grad Mehovo.Takoj se v naših mislih zgane poznavanje zgodovine…
Za vsem naštetim mnogi hribi tekmujejo kdo bo višji in lepši. Med njimi slutimo naše Novo mesto. Pogled ustavi veličastna pregrada Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank. Pa so hribi pred njimi že tako razporejeni, da ne uzremo obojih hkrati. Da ne bi bilo prelepo. Je že prav tako!
Seveda pogledujemo tudi proti Trdinovemu vrhu, ki je že v snegu in določamo imena vasi na oni strani, približno tako visoko kot smo sami. Za kratek postanek poskrbi Ani s pogačo ( Bela krajina je samo čez hrib ) in pijačo. Prav ona zato, ker je tu doma. Kasneje nam na njeni domačiji postrežejo z dobrodošlico. Ja, prijazno je pod Gorjanci! Ni čudno, da se je Trdina tako rad klatil po teh poteh.
Da je Podgrad velika vas nam povedo stara šola, gasilski dom, dominantna cerkev na vzpetini. Pot nas pelje mimo vasi Konec, ki ni konec. Poti namreč. Občudujemo lepo cerkvico, narejeno iz kamenja ruševin gradu Mehovo. Smo že v Vinji vasi, od koder pogled uhaja na delno zasnežena pobočja Gorjancev in vasi na njih.
Še malo in naš krog (pot) je sklenjen. Potrdimo misel: »Lepo bo!« Videli smo košček raja.
To je bil tristoti (300) pohod Društva diabetikov Novo mesto. Hvala neutrudni in požrtvovalni planinki Faniki Vovk, pod katere vodstvom že tako dolgo vsakih štirinajst dni srečno korakamo po tej rajski deželi!
Če številki tristo odvzamemo eno ničlo, dobimo letošnjo starost našega društva. Le temu se moramo zahvaliti, da s pohodi lahko skrbimo za naše okrnjeno zdravje.
Če na koncu starost našega društva podvojimo, dobimo starost Zveze društev diabetikov Slovenije. In tudi njej se moramo zahvaliti, saj vodi in usmerja naša društva.
Ostajamo pri številki tri – trikrat hvala!
V imenu pohodnikov DDNM
Romana Križman

























