Že 4. februarja naj bi odšli na pohod od Struge do Polhovice, pa nam vremenske razmere tega niso omogočile. V sredo, mesec dni pozneje se je izkazalo, da je bilo še kako prav, da je bil ta pohod prestavljen, saj so nas takoj na izhodišču pozdravile brežine spomladnega cvetja.

Do izhodišča pri gradu Struga smo se pripeljali z avtomobili. Najprej nam je naša Jožica na kratko predstavila zgodovino gradu Struga nato nas je vodila, najprej po učni poti Struga, nato pa po golf igrišču. Kar nekaj nas je bilo, ki smo si to igro predstavljali zelo poenostavljeno, a smo ugotovili, da je potrebno kar veliko teoretičnega znanja in še več vadbe.

V dobrih dveh urah smo prehodili dobršen del igrišča ki po površini meri 80 ha in je bilo že dvakrat razglašeno na najlepše golf igrišče v Sloveniji.

Bogatejši za spoznanje igre golfa smo se do avtomobilov vrnili ravno takrat, ko je pričelo deževati, zato smo se še toliko bolj zadovoljni razšli za štirinajst dni.

Fanika

Fanika

Po nekaj letih smo se ponovno sprehodili od Hmeljnika do Brezja pri Trebelnem. Pravzaprav že kar dobro znana pot, toda v pozno jesenskem času je narava čisto drugačna kot pozimi ali spomladi. So pa gozdarji poskrbeli, ki so pot pri spravilu lesa tako grdo razrili, da je bila kar težko prehodna in zato je le bila malo drugačna.

Tokrat sta se nam pridružili dve novi pohodnici, bili sta navdušeni, saj sta spoznali nov delček bližnje okolice Novega mesta, mi pa smo bili veseli, da sta našo četico podaljšali – tokrat na 13. In ko smo se po dobrih dveh urah vračali na izhodišče nam je dan polepšal še sončni zahod.

Več pa naj povedo fotografije!

F. Vovk

Stari pregovor pravi, »da se po jutru dan pozna«, toda enajst pohodnikov Društva diabetikov Novo mesto se v sredo 22. oktobra s tem ni strinjalo.
Zjutraj prezgodnje bujenje z močnim grmenjem, še močnejšim vetrom in padavinami in človek ne more verjeti, da se do popoldneva, ko se prične naš pohod naredi tako lep dan!
Kot običajno smo se zbrali pred OŠ Grm in se odpeljali do Stopič, kjer smo pustili naše jeklene konjičke in tam sta se nam pridružila še dva pohodnika. Odkorakali smo proti Verdunu, na Veliki Orehek in se povzpeli na Goli vrh. Na vrhu pa je bil ves »trud« poplačan s prekrasnimi pogledi na vse strani. Kaj takega se res lahko doživi le po nevihti. Kar nismo se mogli posloviti, pa vendar, vračali smo se po krožni poti po košenicah mimo dirkališča za radijsko vodene avtomobile Zeleni dol na izhodišče v Stopiče.
Prijetno utrujeni smo se poslovili za štirinajst dni.
F. V.

Naš drugi jesenski pohod dne, 17. septembra  je sovpadal v teden mobilnosti. Naša vodnica Fanika je že dopoldan  vodila pohod v organizaciji Planinskega društva Krka Novo mesto, na nam že znani Goli vrh in je hodila že dobre štiri ure.

Popoldan pa je vodila našo skupino na predviden cilj Lisec nad Dobrničem. Od enajstih udeležencev nas je bilo devet prvič na tej lokaciji. Tak pohod ima še poseben čar.

Z avtomobili smo se peljali skozi Mirno Peč, mimo lepih vasi in zaselkov do Dobrniča in naprej do vinske gorice Lisec.  Nekaj časa smo hodili med vinogradi (kot po balkonu), od koder smo imeli lep panoramski pogled na Žužembersko cerkev, Cvibelj in okoliške vasi in gričke. Na najvišjo točko Lisec na koti 565 m smo se počasi vzpenjali po gozdni poti, se na cilju odpočili in tudi okrepčali. Ob kovanem križu z Jezusom je bronasti zvonček želja, v kovinski omarici pa tudi vpisna knjiga. Ugotovili smo, da  domačini  pridno obiskujejo to točko.

Pred odhodom navzdol, nam je Fanika povedala nekaj zanimivosti o kraju, arheoloških in zgodovinskih dejstvih tega območja, o naraščanju in padanju števila prebivalstva o znamenitih ljudeh iz preteklosti in sodobnosti, ki so se rodili v teh krajih, med drugimi tudi  pesnik, urednik in prevajalec Severin Šali.  Da se  je že leta 1800 razvilo šolstvo, kar Dobrnič uvršča v sam slovenski vrh zgodovine šolstva. Da je v prenovljenem kulturnem domu v Dobrniču urejena spominska soba 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze.  Dobra » učna ura« nam je še posebej obogatila vtise s tega pohoda.

Domov smo se vračali mimo  Žužemberka, po dolini reke Krke  in tako zakrožili pot do Novega mesta.

Besedilo: Zina Vidrih

Fotografije: Fanika Vovk

Dolga dva meseca »ne poletnega« vremena so za nami, v sredo 3. septembra je bil prvi pohod Društva diabetikov Novo mesto.

Na železniški postaji v Kandiji se je zbralo le osem pohodnic. Z vlakom smo se odpeljale do Uršnih sel, od tam pa do vasi Dobin dol, Vrdun in po gozdni poti do Dolenskih Toplic.

Letos pot ni bila prav prijetna, saj je bila od preobilnih padavin razmočena, toda ni nam vzela »korajže«. Med potjo smo bile prijetno presenečene, saj nam je prijazni domačin v vasi Vrdun postregel z domačimi dobrotami. V gozdu smo pogrešale bero jurčkov, kar je bilo pred leti, ko smo že hodili po tej poti, toda ob prijetnem kramljanju, ogledu sadovnjaka, kjer so bile mlade jablane obilno obložene smo kar kmalu prišle ven iz gozda. Pričelo je rahlo deževati in zatekle smo se pod kozolec in imele krajši počitek in pogled na razliti potok Sušica. Le še nekaj minut je bilo potrebno, da smo prišle v center Dolensjkih Toplic, od koder smo se v Novo mesto odpeljale z avtobusom.

Prijetno razpoložene smo se razšle za štirinajst dni, ko bo pohod na Lisec.

Besedilo in fotografije: Fanika

Pohodniki Društva diabetikov Novo mesto smo se v sredo 28. maja že četrtič sprehajali po Krakovskem pragozdu. Mogoče se komu zdi, da se je nespametno večkrat sprehajati po isti poti, toda v različnih letnih časih nam vsakič pričara drugačne poglede. Tokrat smo imeli srečo, da so bile kljub močnim spomladanskim padavinam poti prehodne, tudi blata ni bilo veliko. Poslušali smo ptičje žvrgolenje, cvetje smo res že zamudili, bile pa so zelo lepe zelene preproge. In še to, prvič na tej poti so bile tri pohodnice, ki niso mogle verjeti, da v tem pragozdu res rastejo tako mogočna drevesa – »hrast dob«. Enega sta poskušali objeti dve, pa ni šlo, trem pa je uspelo!

F. Vovk

Pohodniki Društva diabetikov  Novo mesto  smo po letnem planu v sredo 23. aprila  odšli na pohod do rastišča rumenega sleča.

Z avtomobili smo se odpeljali do vinske gorice Slatenski hribi, kjer smo parkirali in  najprej smo pozornost namenili pogledu, ki je segel od Trdinovega vrha, Mirne gore, Kočevskega roga, Sv. Petra nad Dvorom, do  Trške gore in vasi Hrušica, Veliki Slatnik in Potov vrh. Po dolgem času je bila naša četica malo daljša, kar 17 se nas je zbralo. 

Tokrat je bil naš cilj rastišče Rumenega sleča, ki se nahaja v gozdu med Brusnicami in Gabrjem. Kar malo razočarani nad bistveno manj bujnim cvetjem, kot smo ga že videli pred leti. Dobili smo informacijo, da  bo že naslednji dan delovna akcija, ureditev rastišča z ograjo (da nepridipravi več ne bodo mogli »presajati« na domače vrtove),  ureditev dostopa do rastišča in razgledna točka.

Po krožni gozdni poti smo se po dobrih dveh urah in pol vrnili na izhodišče. Prijetno utrujeni, pa vendar zadovoljni smo si rekli nasvidenje na Josipovi poti čez štirinajst dni.

Fanika Vovk

Le devet pohodnic se je zbralo v sredo 26. marca na železniški postaji v Kandiji.

Z vlakom smo se odpeljale do Rožnega dola, od tam pa »odkorakale« po že znani poti izpred dveh

let. Da tudi tokrat nismo bile brez predstavnika moškega spola, se nam je v vasi Rožni dol priključil

prijazen kuža in nas spremljal celo pot.

Da v dolini pod vasjo Potoki več ne bo zvončkov smo pričakovale, da bodo pa celi vrtovi čemaža pa in

rumenih kalužnic pa ne. Tudi močerad nas je pozdravil. Zaradi podrtega drevja je bilo potrebno tudi

malo gori in doli, pa vendar to ni vplivalo na dobro voljo.

Veselo razpoloženje se je nadaljevalo še na vlaku – srečne in dobre volje smo razšle za naslednjih

štirinajst dni.

Fanika Vovk

Po  mili zimi in že večdnevnem oblačnem in deževnem vremenu se je »rodila« sreda 26. februarja in z njo lep sončen dan.

Če so bili trije letošnji pohodi  Društva diabetikov Novo mesto okrnjeni po številu pohodnikov zaradi, slabega vremena (sneg, dež), tudi bolezni, smo se tega dne zbrali v malo večjem številu. Napolnili smo tri avtomobile in se odpeljali do  Cerovega loga.

Tokrat nas je pot vodila od že omenjenega Cerovega loga v Vrhpolje, Mihovo, Kiro do gradu Prežek.

Med potjo smo opazovali  zgodnje pomladno cvetje (zvončki so nam »cingljali«), pridne vinogradnike, na  razpotju lično skulpturo z  oznakami poti na Gorjance,  kar nekaj lepo ohranjenih starih lesenih hišic.  Hodili smo » malo  gori in malo doli« in  uri in pol prišli  do  gradu Prežek. Grad je  znan po tem, da je bil njegov lastnik Andrej Smole, prijatelj našega največjega pesnika Franceta Prešerna.  Znano je, da ga je pesnik pogosto obiskoval, se pri njem zadržal več dni.  »Pravijo, da je tam dobil navdih za Zdravljico«. Med drugo svetovno vojno je bil grad požgan in ni bil več popravljen, zato žalostno propada.

Še pol ure je bilo potrebno, da  smo se vrnili na izhodišče. Kar nismo se mogli posloviti od lepe pokrajine, zato smo  kratek počitek izkoristili še za lep pogled na Gorjance,  bližnji Tolsti vrh, kjer smo se sprehajali pred štirinajstimi dnevi in vse od Trške gore pa do Rake.

F. Vovk

V sredo 29. januarja  smo na pohod odšle le najbolj korajžne pohodnice, bilo nas  je pet. Sprehodile smo se od OŠ Grm, skozi Ragov log v Ragovo, Graben do Smolenje vasi.  Tokrat je bilo dve uri pravih zimskih  radosti.

F. Vovk